»Enaindvajsetletnik je izkrvavel med svojimi verzi: toda za kar sem umrl, bilo je premalo umreti. Vse to je Kajuh.«

»Njegove pesmi so polne življenjskega naboja in kljub težkim temam v bralcu vedno puščajo kanček upanja – vero v boljši jutri, boljši čas, boljši svet.«

»Kajuh je bil vesel fant, vedno poln načrtov; s svojimi lepimi očmi je streljal sem in tja...«

»Ni res, ne morem verjeti / vestem tem zloglasnim, / da spet bo tako kot pred dvajsetimi leti. / Ne, ni res, ne morem verjeti …«

»Vedno tvoj Korlek«

»S to razstavo smo ga želeli umestiti tja, kamor sodi – med klasike slovenske literature, tako da nobena politika v prihodnje ne bo nikoli v dvomih, ali ga častiti ali ne. Ne pripada ne levim ne desnim, ne pripada samo Šoštanju in ne samo Sloveniji, ampak je to pesnik upora evropskega formata.«

»Kričal bi od žalosti in sreče, tako te ljubim...«

»Pa ne samo zaradi Kajuhove tragične življenjske usode. Ob vsaki pesmi in vsakem človeku, ki je govorili o njem ali recitiral njegove pesmi, je imel kdo od nas solzo v očesu. Najbolj pa sem zadovoljen, da sem pridobil zaupanje hčerk Brine in Silve. Tako blizu Kajuhu nismo bili še nikoli.«

»Oh, kako bova še srečna...«